Izguba in žalovanje naše življenje obarvata v temne barve. Občutke povezane z izgubo doživimo, če nas zapusti partner, če se komu nam dragemu kaj hudega pripeti, če nekdo umre, če sami hudo zbolimo.  Ob izgubi lahko občutimo žalost in bolečino, namesto tega lahko občutimo tudi veliko utrujenost in fizično preobremenjenost.

Večkrat ob izgubi ne občutimo prave potrebe, da bi dogodek čustveno predelali in ponotranjili, ampak ga preprosto skušamo preskočiti in pozabiti. Vendar pa ima to navadno dolgoročne posledice na naše življenje, saj pomembne stvari v življenju nismo ustrezno zaključili.

Psihoterapija je lahko učinkovita podpora pri predelovanju izgub, zato lahko pokličete na 031 627 609 ali pošljete e-pošto na nenad.babic@pogovori.se in poiščete pomoč.

Pomembna značilnost izgube je, da jo doživimo kot presenečenje, nikoli ni pravi trenutek niti da hudo zbolimo niti da nas nekdo zapusti ali da nekdo umre. Tudi zato je izguba tako boleča. Bolečino spodbuja tudi nenadna sprememba, saj kar naenkrat opazimo, koliko pogrešamo vse, kar smo z nekom skupaj počeli in sedaj to ni več mogoče. Vse skupaj krepi še občutek krivičnosti, zakaj prav jaz?

Izgubi sledi žalovanje, ki ni bolezen, temveč je normalen prilagoditven odziv na izgubo. V tem se žalovanje tudi pomembno razlikuje od globoke depresije. Žalovanje prej ali slej izkusi vsak človek. V tem času se lahko pojavljajo tudi tesnoba, panični napadi, poveča pa se tudi možnost za razvoj depresije.  Žalovanje poteka v več fazah, v katerih se naše doživljanje precej spreminja, od občutkov popolne katastrofe, do izbruhov jeze in besa, močnih občutkov bolečine, krivde in drugih močnih emocij, do občutkov osamljenosti, izoliranosti in obdobij, ko prevladujejo obsesivne misli na izgubljeno.

Po vsem trpljenju se žalovanje vendarle enkrat konča in sčasoma razvijemo nove vzorce in ponovno začutimo prijetnosti življenja in spet lahko razmišljamo tudi o prihodnosti. Ne bomo pa nikoli več enaki kot smo bili prej in tudi vse drugo ne bo nikoli več takšno, kot je bilo.

Ob izgubi ne pozabimo (čeprav je to seveda težko), da v tem nismo sami, da so izgubo doživeli tudi ljudje okrog nas, čeprav mi izgubo lahko doživljamo zelo intimno.